(10:00) Zdi se, da se je Dalí z lahkoto identificiral z Dantejem. Pravzaprav se je njegovo ukvarjanje s tem srednjeveškim literarnim genijem raztezalo čez več desetletij. Znova in znova sta z ženo, ljubico in muzo Galo našla odseve svoje zgodbe v življenju in zgodbi Danteja in Beatrice. Sam je izjavil, da je s svojo paranoično-kritično metodo hotel pristopiti k svetu čistosti in angelske duhovnosti (Božanske komedije). To mu je omogočilo, da je na edinstven način ilustriral genialno pesnitev. V tem delu se srečujeta dva velika duhova različnih stoletij in skupaj dokazujeta nadčasovnost prave umetnosti.
In še nekaj besed o Dantejevi Božanski komediji:
Neizmerno delo, mimo katerega ne more nihče, ki bi rad na prste ene roke skrčil seznam največjih umetnin, kar jih je ustvarilo človeštvo.
Po vsebini je delo vizionarno potovanje po treh onostranskih kraljestvih (Pekel, Vice, Raj), tako kot si jih je – to velja zlasti za Pekel – zamislila bujna domišljija srednjeveškega človeka, ki mu je bilo življenje še neločljivi splet vsakdanjega in čudežnega.
V tem Dantejevem okviru treh stopenj očiščevanja duše ali njene katarze pa najdemo pravi mozaik vsega tistega, kar je srednji vek vedel, čutil in občudoval. Komedija se nam tako kaže, med drugim, kot poučna pesnitev enciklopedičnih razsežnosti, ki nam razlaga kozmološko, etično in zgodovinsko-politično plat vesolja; hkrati pa je tudi umetniško delo, ki ponazarja ali posnema stvarnost in obenem slika vse možne sfere človeškega dojemanja: preteklost in sedanjost, veličino in nizkotnost, zgodovino in bajko…; skuša biti prispodoba odrešenja celotnega človeštva, a je hkrati najbolj osebna obravnava stvarnosti.
(vir: spletna stran galerije Deva Puri)
